Na slovesnosti ob dnevu upora proti okupatorju odmeval nagovor župana Červa

27. 4. 2026 Špela K. 55

Danes je slovenski državni praznik, dan upora proti okupatorju. Občina Tolmin ga je skupaj z veteranskimi organizacijami Združenje borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Bovec, Kobarid, Tolmin, Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Gornje Posočje in Društvo veteranov SEVER Severne Primorske obeležila že v petek zvečer v dvorani Glasbene šole Tolmin. Uvodoma sta zbrane nagovorila župan Alen Červ in predsednik združenja borcev Rok Uršič. Kulturni program slovesnosti so oblikovale pevke iz Vokalne skupine Animo.

Nagovor, ki ga je župan Červ pripravil za to priložnost, je bil med poslušalci zelo dobro sprejet, zato ga v nadaljevanju izjemoma objavljamo v celoti.

»Pred nekaj dnevi je umrl Albin Pibernik – še zadnji do tedaj živeči udeleženec igmanskega marša. Iz povsem bioloških razlogov je tako ljudi, ki so grozote 2. svetovne vojne, s tem pa tudi narodno osvobodilno borbo, doživeli, vedno manj. Čemu to poudarjam? Ker se spomin na narodnoosvobodilni boj (NOB) tako seli iz polja izkušnje v polje interpretacije. Pri spominih, ki temeljijo na izkušnji, je jasno, da so pri vsakem posamezniku povsem subjektivni, vezani na njegovo doživljanje neke situacije. Interpretacija pa, posebej ko gre za zgodovinske dogodke, zahteva dosti več odgovornosti. Od nas je namreč odvisno, kako bomo nabor informacij interpretirali, katere bomo poudarili in kako se do njih opredeljevali. Ali bomo znali izluščiti vrednote, na katerih lahko gradimo močno in povezano skupnost za prihodnje rodove. Ali bomo zmogli dovolj modrosti in preudarnosti, da se izognemo poglabljanju delitev in vnaprejšnjemu izločanju drugače mislečih. Pa naj to ne zveni kot pokroviteljska pridiga ali pametovanje. Naloga je zelo zahtevna. Še posebej v času, ko politiki radi zadišijo kratkotrajni učinki, ki jih prinaša zloraba interpretacije zgodovine za všečnost in mobilizacijo lastne podpore proti tistim “drugim”.

Danes se spominjamo obdobja, ki je bilo za naš narod eno najtežjih, a hkrati tudi eno najbolj prelomnih. Časa, ko so se ljudje znašli pred vprašanjem, ki presega politiko: kako ohraniti dostojanstvo, kako zaščititi skupnost in kako ravnati, ko so ogrožene temeljne človeške vrednote. NOB ni le zgodovinsko dejstvo. Je zgodba o ljudeh – o njihovem pogumu, strahu, upanju in odločitvah. O tem, da v najtežjih razmerah niso ostali ravnodušni, temveč so znali stopiti skupaj, si pomagati in verjeti, da je mogoče ustvariti boljši jutri.

Trenutno živimo v drugačnih časih. Ne soočamo se z okupacijo, imamo pa druge izzive: kako ohraniti zaupanje v skupnost, kako zagotoviti dostojno življenje za vse, kako graditi družbo, v kateri se ljudje slišijo in spoštujejo. In če želimo, da ima zgodovina smisel, jo moramo razumeti kot vir vrednot, ne kot razlog za delitve. Iz časa NOB lahko po mojem mnenju vzamemo predvsem troje:

  1. Prvič, pomen solidarnosti. Takrat so ljudje preživeli, ker so držali skupaj. Tudi danes noben posameznik ne more sam rešiti izzivov, ki so pred nami. Skupnost je naša največja moč.
  2. Drugič, odgovornost. Odločitve niso bile lahke, a ljudje so prevzeli odgovornosti in jih sprejemali z mislijo na skupno dobro. Tudi danes potrebujemo pogum za odločitve, ki niso vedno enostavne, morda niso na kratki rok všečne, a so potrebne.
  3. In tretjič, spoštovanje dostojanstva vsakega človeka. To je temelj, brez katerega nobena družba ne more obstati.
Pomembno je, da se zavedamo: zgodovina ni enoznačna. Ljudje so jo doživljali različno. Prav zato je naša dolžnost, da danes govorimo z umirjenostjo, s spoštovanjem in z mislijo na prihodnost. Naša naloga ni, da preteklost uporabljamo za razdvajanje, temveč da iz nje črpamo tisto, kar nas lahko povezuje. Zato naj bo današnji spomin predvsem opomin in navdih: da znamo stopiti skupaj, ko je to potrebno, da znamo prisluhniti drug drugemu in da znamo graditi skupnost, na katero bomo ponosni.«