Poleg mišje tudi zajčja mrzlica – okužba je možna pri stiku z živalmi ali z onesnaženo pitno vodo

Tularemija ali tako imenovana zajčja mrzlica je nalezljiva bolezen, ki jo povzroča bakterija F. tularensis. Ta zaradi svoje odpornosti lahko v zemlji, rastlinah in vodi preživi več mesecev, kar je tudi vir okužbe. Okužba s F. tularensis je sicer redka, vendar je lahko življenje ogrožujoča, smrtna. V Sloveniji smo v letih 2005–2020 zabeležili 29 primerov, na severnem Primorskem že od leta 1990 nobenega, epidemiološka služba Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) OE Nova Gorica pa je letos do 20. julija prejela več prijav te bolezni, od tega kar osem z območja občine Tolmin.

Na človeka se okužba prenaša:

• s stikom z okuženo živo ali poginulo živaljo (večinoma gre za domače in divje zajce ter glodavce),
• z ugrizom okuženega klopa, komarja, muhe, bolhe …
• z uživanjem onesnaženih živil (nezadostno toplotno obdelano meso – zlasti zajčje ali mleko okuženih živali, z iztrebki okuženih glodavcev okužena živila),
• z vdihavanjem onesnaženega zraka (zlasti ko stroji pri kmetijskih opravilih zapeljejo čez okužene živali)
• z onesnaženo pitno vodo, do česar pride s trupli ali iztrebki okuženih živali (stik z manjšimi ranami in očmi, vdihavanje aerosolov ali najpogosteje zaužitje).
• Prenos s človeka na človeka ni dokazan, nekatere živali pa za okužbo niso dovzetne, med njimi psi, mačke in konji.

Na NIJZ opozarjajo, da so v primeru okužbe z onesnaženo pitno vodo najpogosteje vir »manjši vodovodi s pomanjkljivo ali neurejeno pripravo vode oziroma zasebni vodovodi, namenjeni lastni oskrbi s pitno vodo« in dodajajo, da je bakterija F. tularensis načeloma občutljiva za običajne načine dezinfekcije (kloriranje, UV sevanje, ultra filtracija), ukrep prekuhavanja pa zaradi možnih različnih načinov vnosa v organizem (npr. pri umivanju, pranju) ne zadostuje. Po podatkih, ki so nam jih posredovali s Komunale Tolmin, ima na območju občine Tolmin lastno vodooskrbo 15 odstotkov prebivalcev v 18 naseljih: Bača pri Podbrdu, Bukovski Vrh, Čadrg, Dolenja Trebuša, Dolgi Laz, Gabrje, Gorenja Trebuša, Grudnica, Kanalski Lom, Kneške Ravne, Kozmerice, Kuk, Loje, Obloke, Porezen, Stopnik, Trtnik in Volčanski Ruti. V dodatnih 34 naseljih ima lastna zajetja le del prebivalcev, povečini manjši.

»Tularemija se običajno pojavi tri do šest dni po okužbi (lahko tudi en dan ali nekaj tednov). Začne se nenadno z vročino, mrzlico, glavobolom, utrujenostjo in bruhanjem. Lahko se pojavijo kašelj, bolečine v mišicah, žrelu in trebuhu ter driska. Telesna temperatura je visoka nad 39 °C, pri nezdravljenih traja dva do tri tedne. Lahko pa je povišana dva do tri dni, nato je normalna in potem spet naraste. Bolnik ima lahko po koži različne izpuščaje. Vranica in jetra so pogosto povečani,« začetek bolezni opisujejo na NIJZ. V primeru znakov okužbe s F. tularensis moramo čim prej poiskati zdravniško pomoč. Pomemben podatek za postavitev diagnoze je ugriz členonožca (klopa, muhe, komarja) ali stik z bolno ali poginulo živaljo. Bolezen se zdravi z antibiotiki in lahko poteka v blagi obliki ali pa je potrebno bolnišnično zdravljenje. Glede na vstopno mesto bakterije obstaja več oblik tularemije, najpogostejša pa je ulceroglandularna tularemija z vnosom preko kože, ki se pojavi v 75–85 odstotkih primerov. Na koži se pojavi sprememba, ki se v nekaj dneh razvije v razjedo z dvignjenimi robovi in ne boli. Značilno je tudi otekanje bezgavk (najpogosteje dimeljskih ali pazdušnih), ki se lahko zagnojijo. Pri nezdravljenih primerih lahko kožna razjeda traja več kot mesec dni, povečane bezgavke tudi več mesecev. Kožne spremembe so najpogosteje na prstih rok po delu z okuženimi zajci ter na spodnjih udih, presredku, trupu in na glavi po vbodu okuženega klopa, lahko tudi po piku okuženega komarja. Imunost po preboleli bolezni je navadno dosmrtna.